Ljudstvo, ki ima "supermoči". Kaj je skrivnost preživetja v neusmiljeni vročini?

Kenijsko ljudstvo je razvilo genetske predispozicije, ki telesu pomagajo varčevati z vodo v ekstremni puščavski vročini.
Ljudstvo Turkana, nilotska etična skupina, iz severozahodne Kenije se je prilagodilo življenju v enem najbolj suhih območij na Zemlji, pri čemer se skoraj v celoti zanašajo na mleko, meso in kri svojih kamel ter koz.
Čeprav se zelenjava le redko znajde na njihovih krožnikih, pa prehrana z malo vlaknin ne ogroža njihovega zdravja. Če bi denimo Evropejci prevzeli njihove prehranske navade, bi zelo hitro zboleli za boleznimi ledvic, piše Punkufer.
Kako je to mogoče, so se dolgo spraševali znanstveniki in na koncu tudi našli odgovore. Nova raziskava je namreč razkrila edinstvene gene, ki tej nomadski skupnosti omogočajo, da ostaja zdrava kljub zelo omejenemu dostopu do užitnih rastlin. Kar 80 odstotkov prehrane ljudstva Turkana predstavljajo živalski proizvodi, in to že več generacij, zato so se njihovi geni sčasoma prilagodili.
S soglasjem skupnosti in starešin je genetičarka Amanda Lea z univerze Vanderbilt skupaj s sodelavci zbrala laboratorijske vzorce pripadnikov skupnosti. Ugotovili so, da je velika večina pastirjev Turkana kronično dehidrirana, a kljub temu imajo večinoma zdrave vitalne funkcije.

Prehrana je bogata z beljakovinami, a ima malo kalorij
Znanstveniki so, s primerjavo genov pripadnikov Turkana z geni drugih domorodnih skupnosti v regiji, odkrili pomembne razlike. Med drugim tudi v genu STC1, ki spodbuja ledvice, da zadržijo več vode. Znanstveniki menijo, da to pomaga zaščititi ledvice pred stranskimi produkti, kot je purin, ki nastaja ob prekomernem uživanju mesa. Preveč purina pogosto povzroča protin, vendar je ta bolezen med ljudstvom Turkana skoraj neobstoječa.
Kenijska skupnost je razvila tudi genetske predispozicije, ki telesu pomagajo varčevati z vodo v ekstremni puščavski vročini. Ženske iz skupnosti Turkana pogosto prepešačijo med pet in deset kilometrov na dan, pri tem pa na glavah nosijo vedra z vodo pod neusmiljenim soncem. Pogosto kopljejo več metrov globoke jame, da bi našle vodo zase in za svoje črede.
Njihova prehrana je bogata z beljakovinami, vendar vsebuje razmeroma malo kalorij. Kljub temu njihova telesa zmorejo prenesti velike fizične napore pri visokih temperaturah. Sposobnost zadrževanja vode je natanko tisto, kar potrebujejo ljudje, ki vsak dan prehodijo deset kilometrov pri temperaturah okoli 40 stopinj Celzija, piše Punkufer.

Iz puščave v mesto
Sčasoma se je življenje ljudstva Turkana močno spremenilo. Od 80. let prejšnjega stoletja so zaradi suš in lakote mnogi opustili nomadski način življenja in se preselili v mesta. Spremenila se je tudi njihova prehrana. Namesto mesa in mleka so začeli uživati žita ter predelano hrano z moko in sladkorjem.
Znanstveniki so analizirali razlike med urbanim in podeželskim prebivalstvom. Rezultati so pokazali, da imajo prebivalci mest slabše delovanje ledvic v primerjavi s tistimi, ki živijo na podeželju.
Prav tako je njihova kri pokazala povečano aktivnost genov, povezanih s stresom in vnetji, kar pogosto povezujemo z boleznimi srca in ožilja. Raziskovalci menijo, da lahko v pogojih, kjer ljudje niso več dehidrirani in kjer prevladuje prehrana, bogata z ogljikovimi hidrati, ista genska različica, ki je nekoč pomagala, zdaj predstavlja breme za ledvice in presnovo.

Veliko srce
Večina pripadnikov ljudstva Turkana ne obdeluje zemlje, zato so povsem odvisni od izdelkov svoje živine, torej mleka, mesa, krvi in kože. Z denarjem, ki ga zaslužijo s prodajo živine, kupujejo osnovne izdelke, kot so koruzna moka, sladkor, tobak, čaj, gumijasti sandali in tkanine.
Zaradi nepredvidljivih količin padavin se kakovost in količina paše med sezonami in leti močno razlikujeta. Ena ključnih tehnik preživetja je reja različnih vrst živine, saj vsaka izkorišča drugačno vegetacijo.
V težkih časih se zanašajo na prijatelje in sorodnike ter so v stiski izjemno solidarni drug do drugega. V njihovi kulturi velja, da je treba hrano s sorodniki deliti, če to seveda ne ogroža družine darovalca. Tako bogatejše družine skrbijo za pomoči potrebne člane skupnosti, kar povečuje skupno število ljudi, ki lahko preživijo ob omejenih virih v nepredvidljivi puščavi, še piše Punkufer.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje